Pot do srečnega partnerstva

z nasveti dr. Veronike Podgoršek
&

LJUBEZENSKA AFERA V SLUŽBI

Pogosti pojav, da se moški in ženske, ki so v svojih razmerjih srečni in zadovoljni, zapletajo v zunajzakonska razmerja, ima vedno svoj vzrok: čustveno nezadovoljstvo, ki si ga nočejo priznati — ob vsakdanji prisotnosti partnerja, na katerega so navajeni, recimo potrebujejo še vznemirljivost in razburljivost. Dejstvo je, da kljub takšnim (povsem rešljivim) tegobam marsikdo ne bi začel afere, če bi se zavedal procesa, ki ga je v to pripeljal.

»Ljudje, ki so nezvesti zaradi nepoznavanja meja, pogosto pripovedujejo, da so se preprosto znašli v aferi. Niso je želeli, niso je iskali in še sami ne vedo, kako je prišlo do tega, da se je zgodila,« v svoji novi knjigi Ljubezen na terapiji, vodnik do srečnega partnerstva piše zakonska terapevtka dr. Veronika Podgoršek.
Bolj gre za to, da jih je način življenja, pogosto že zaradi količine časa, ki so ga preživeli v delovnem okolju, privedel do tega, da so kolegialni, prijateljski odnosi prerasli v intimne. Meje niso postavili, ker prestopa niso predvideli in ker se na poti od prijatelja do ljubimca dolgo niso zavedali, da počnejo kaj napačnega ali tveganega.

Dandanes se ženske in moški lahko prosto družimo, kar ponuja neskončno možnosti za komunikacijo. Tudi žensko-moška prijateljstva so vse pogostejša, zlasti v službi. Sodelavca se videvata pri službenih obveznostih, praktično je, da gresta med službo na kosilo ali kavo. Simpatična sta si in popolnoma normalno je, da jima je poleg partnerjev všeč še nekdo drug. Ker sta veliko skupaj in je to počasen, vendar kontinuiran proces, ne opazita, da se začenjata navezovati, povezovati, da se pogovarjata o čedalje intimnejših temah. Toda ko sta čustveno vpletena, je to že prevara – in vsekakor je po navadi le vprašanje časa, kdaj se takšni navezanosti pridruži tudi spolnost. To se nikakor ne dogaja le mlajšim ljudem, ki jim bolj odprte družbene navade odpirajo večji krog znanstev, je pa po navadi značilno, da se tem ljudem kaj podobnega ni zgodilo še nikoli prej, zato nevarnosti niso znali prepoznati.

Tudi kadar z neznancem po spletu delimo podrobnosti o intimnem življenju, si nudimo tolažbo in oporo in to skrivamo pred partnerjem, govorimo o prevari. Podoben primer pa so še srečanja z nekdanjimi partnerji.

Kje je torej meja, kje je tista prelomnica, ki že pomeni tveganje?
Na primer: projekt v službi je krasno utirjen, dolgi in naporni delavniki končno enkrat dajejo vtis, da se obrestujejo, in v takšni delovni evforiji mu bo ona hitro rekla: Uživam v delu s tabo, prav fino mi je. No, to je prestop meje. To namreč ni isto kakor reči: Obvladaš svoj posel, veliko se naučim od tebe, kar je popolnoma korektna kolegialna izjava, ki sodelavca nagovarja objektivno in ne čustveno kot prejšnja.
In potem ji on še reče: Uf, nove kavbojke so ti pa kot ulite. Spet sta prestopila mejo. Tako kot s sporočilom zunaj delovnega časa: Lahko noč. Ali samo: Greva na kavo? v časovno in prostorsko neprimernih okoliščinah.
Ko se sodelavca nezavedno navezujeta, namreč takšno sporočilo v njunem telesu sproži kemično reakcijo, če hočeta ali pa ne. Ker se nista ustavila, ko je bil še čas; ker ne vesta, da se zapletata. Kdor že ima izkušnjo, da se to lahko zgodi, bo veliko previdnejši. Kdor zna prepoznati, kam vse skupaj pelje, navezovanje lahko prepreči, sicer pa ne.

Skrivanje, laganje in neprimerno deljenje intimnosti v še tako trdnem partnerstvu hitro povzročijo dvom, sumničenje in občutke zapuščenosti, prevaranosti. Tako lahko tudi partner hitro zapade v nekaj, česar si ni želel, kar je presenetilo oba in mimogrede obema zraslo čez glavo.

Prvo pravilo, ki se ga je treba zavedati glede prestopa meja, je tole: z nasprotnim spolom ne govorimo o zasebnih stvareh. Ne pogovarjamo se o svojih občutkih, življenju z družino in partnerjem, zasebnih načrtih in hobijih. Omejimo se na splošne, službene vsebine pogovora. Zasebne težave naj ostanejo zasebne, partner naj bo tisti, h kateremu se obrnemo po nasvet ali pomoč. S pristopanjem k bolj in bolj intimnim temam se v naših možganih sproži povezovanje s človekom, s katerim delimo takšne informacije. Njegova družba, komunikacija in pohvala nam začnejo ustrezati, ugajati. In tako se dva znajdeta v aferi, čeprav tega nobeden od njiju ni želel.

Zaljubljenost se nikoli ne more kar zgoditi. Dejstvo je, da gre pri zaljubljanju za mnogo zaporednih dogodkov, ki jih je na vsaki posamezni stopnji mogoče ustaviti, če se dotična (zaljubljajoča se) oseba za to odloči. Povedano drugače: zaljubimo se, če si dovolimo. Ne more nas zadeti kakor strela z jasnega. Za »strelo« zaljubljenosti si strelovod vedno pripravimo sami, samo da tega ne vidimo ali pa si nočemo priznati. Vsakič, ko se gibljemo na mejnem območju, bi se pravzaprav morali vprašati, zakaj to počnemo. Kaj pogrešamo pri partnerju oziroma v trenutnem razmerju, da sploh nastaja potreba po razburljivosti nedolžnega spogledovanja, ki nam buri duha in eksponentno izboljšuje samopodobo?

Vsi smo radi občudovani in priljubljeni, ampak v bližino intime, ki jo delimo s partnerjem, ne bi smeli spuščati nikogar. Če se to zgodi, pa moramo poskušati ugotoviti, zakaj je bilo tako, in o tistem, kar pogrešamo, povedati tudi partnerju. Običajno partner za potrebo, ki jo je nekdo zadovoljeval z afero, niti ne ve! Kako naj bi jo potem upošteval in izpolnil? Če pa partnerju jasno in glasno povemo o svojih željah in potrebah, in sicer na način, ki je jasen in spoštljiv do obeh, vendar partner še vedno ne ukrepa, potem je situacija popolnoma drugačna; potem je dejstvo, da bomo to morda iskali zunaj zakona, razumljivejše, čeprav še vedno močno moralno sporno.

VIR: Veronika Podgoršek: Ljubezen na terapiji, MK, 2017. Povzeto po poglavju Nepoznavanje meja.

Dr. VERONIKA PODGORŠEK

je znana terapevtka, specializirana za partnersko in družinsko svetovanje. Je doktorica znanosti iz zakonske in družinske terapije, kolumnistka in avtorica več knjig. Je tudi žena in mama treh deklic.

Brezplačen preizkus



za vse nove uporabnike
do 31. 8. 2017!