Pot do srečnega partnerstva

z nasveti dr. Veronike Podgoršek
&

ZAKAJ SE IZOGIBAMO KONFLIKTOM?

Jeza je v tradicionalnih kulturah za ženske pogosto povsem nesprejemljiva. Namesto da se jezijo, naj bi, nežne in mile, kakor so, z nasmeškom in dobro voljo »pogledale čez«, medtem ko je moškim dovoljeno nenadzorovano besneti. Toda ne eno ne drugo ni dobro.

Dr. Veronika Podgoršek v svoji novi knjigi Ljubezen na terapiji, vodnik do srečnega partnerstva piše, da se moramo naučiti upravljati z jezo, kar pomeni, da se je treba naučiti prepoznati, kdaj smo jezni, jezo sprejeti in občutje sporočiti drugim ter poiskati rešitev za tisto, kar je jezo povzročilo. Jeza je namreč v resnici vedno znak, da človeku ni vseeno; je kot gorivo – dokler se jeziš, imaš še voljo za delo in energijo za spremembo. Ko nastopita apatičnost in obup, pa človek ne naredi ničesar več, za to nima več želje niti volje.

Za jezo je skratka zelo, zelo pomembno, da si jo dovolimo. Jeza je način, kako drug drugemu pokažemo nestrinjanje, frustracijo. Samo eno od čutenj je, a obenem enako pomembno kot vsa druga! Si predstavljate človeka, ki ne joka ali se ne smeji? Enako je s človekom, ki se ne jezi! Ko začutimo nekaj, kar nam ni dovoljeno, in občutja ne izrazimo, bo to privzelo drugo obliko, da bo pred okolico »skrilo« pravi pomen. Značilen primer je človek, ki se v paniki smeji. Ali deček, ki strah izraža z jezo, psovanjem in agresijo, ki so za moške sprejemljivejši.

Moški so pravzaprav pogosto tako jezni prav zato, ker zaradi zatrtih drugih čutenj prenapihnejo dovoljeno čutenje – jezo. Če pa jim jeze prav tako nihče ni ustrezno uravnal, je ne znajo primerno izražati, zato mnogi postanejo prave tempirane egobombe. Iz enakega razloga so problematični že šolarji, ki se združujejo v tolpe. Včasih gremo celo še dlje in moške, ki znajo ravnati s svojo jezo, obtožimo, da so »mehkužni«. Zato mnogo moških meni, da morajo vpiti na vse in vsakogar, ker so šele potem »pravi dedci«. Toda v resnici smo v osnovi vsi nežni in občutljivi – le da marsikdo tega ne zna pokazati.

Biti v zadovoljujočem odnosu seveda ne pomeni, da smo ves čas zadovoljni in da se nikoli ne prepiramo, temveč gre za to, da so zadovoljene vse naše bistvene potrebe (teh pa se pogosto niti ne zavedamo oziroma se moramo potruditi, da jih ozavestimo). V vsakem normalnem odnosu pride do sporov, in kdor pravi, da jih nima, živi v iluziji ali si močno zanika naravo svojega razmerja. Značilno je tudi, da se partnerji, ki se v razmerju izogibajo konfliktom, do drugih ljudi lahko obnašajo ravno nasprotno, torej na okolico naravnost bruhajo svoj gnev.

Primer: Filip je imel serijo zunajzakonskih afer, s katerimi se žena Iva ni znala spoprijeti, ker so podirale njeno predstavo o popolni družini, zato se je prepričala, da zanje ne ve in da je vse v redu. Ko je moža dejansko zalotila z drugo, je na terapijo najprej hodila sama. Pred tem se je pokesal in ona mu je verjela, vseeno pa jo je to tako prizadelo, da si je hotela s terapijo popraviti razpoloženje in svoj pogled na moža. Že takrat sva govorili o tem, da v odnosu ne moremo ničesar sami in da sta za dober odnos potrebna dva (medtem ko že eden povsem zadošča, da ta odnos uniči), ampak ona je bila prepričana, da je povsem sama kriva, da je šel mož k drugi ženski, in se je hotela »pogumno« soočiti s to svojo pomanjkljivostjo.

Po nekaj letih, ko je Iva redno hodila na terapijo, njen mož pa ne, sta se Iva in Filip kljub vsemu razšla. Iva je namreč ves ta čas raziskovala po sebi in postavila pretekle dogodke v luč bolj samozavedne ženske, in ko je Filipa soočila s tem mnenjem, ji je vse priznal. Toliko zunajzakonskih avantur ni zmogla spregledati niti ona in na koncu si je želela samo še to, da bi bilo konec, in ga je zapustila.

Vseeno je Ivin primer zanikanja, tiščanja glave v pesek in pometanja pod preprogo v naši družbi zelo pogost. Tako kot je v vsakem človeku nekaj strahu pred intimnostjo, je v vsakem tudi nekaj strahu pred konflikti. Če si želimo odnos, ki nas obremenjuje, popraviti in osebnostno zrasti, bodo spremembe neizbežne. Za to je treba imeti pogum in vizijo: kaj želimo doseči in kako. Marsikdo v tem procesu za vse slabo okrivi nekoga ali nekaj zunaj sebe, ker se s tem otrese vsakršne odgovornosti, češ le nedolžna žrtev sem, ki izpolnjuje navodila in potrebe drugih, žrtev spleta okoliščin. Ampak takšna žrtev se v svoji koži nikoli ne počuti dobro. Uspelo ji je edino ubežati strahu pred spremembo, ni pa še prevzela odgovornosti zase in se izrazila. In takšno življenje ne more biti izpolnjujoče.

V resnici gre pri vsem skupaj le za to, da postopoma razumemo in začnemo izražati tisto, kar zares čutimo in razmišljamo, da sliko uskladimo z zvokom. In do tja je zelo dolga pot. Da zmoremo partnerju povedati svoje mnenje in postaviti mejo, kaj nam ustreza in kaj ne. To je za ljudi, ki ne prenesejo konflikta, že zelo velik napredek.
Najpozneje v tretjem koraku takšnega dozorevanja pa se mora nujno pridružiti še partner. Sodelovati mora pri konsenzu in ga v četrtem koraku udejanjiti, torej dejansko nekaj spremeniti. Vendar predrugačenje vzorcev nikoli ni preprosto. Vmes se lahko dogaja marsikaj, zlasti pa je pogost strah, zaradi katerega se nekateri celo vidno tresejo.

VIR: Veronika Podgoršek: Ljubezen na terapiji, MK, 2017. Povzeto po poglavju Izogibanje konfliktom

Dr. VERONIKA PODGORŠEK

je znana terapevtka, specializirana za partnersko in družinsko svetovanje. Je doktorica znanosti iz zakonske in družinske terapije, kolumnistka in avtorica več knjig. Je tudi žena in mama treh deklic.

Brezplačen preizkus



za vse nove uporabnike
do 31. 8. 2017!